Dežela kozolcev

Rantahov kozolec z Vrha

Rantahov kozolec z Vrha

Rantahov kozolec z Vrha

Rantahov kozolec je bil postavljen v vasi Vrh na travniku ob njivi. Lastnik je bil srednje velik kmet. Kozolec je bil postavljen v prvi polovici 20. stoletja, uporabljali so ga za seno ter za streho, saj so imeli spodaj spravljene vozove. Kozolec je bil najprej enojni kozolec s plaščem, pozneje pa so rep podrli, saj je bil poškodovan. V deželi kozolcev je postavljen kot kozolec na psa ali kozla oziroma cvitar. Kozolec je bil prekrit najprej s slamo, pozneje z betonsko kritino. Leta 1961 so tu hodile Orlove skupine, ki so na lokaciji Vrh dokumentirale kozolec na kozla, ki pa je še krit s slamo. Kmetija je bila najprej velika, pozneje pa razdeljena; imeli so dva kozolca.

V kozolcu so sušili perje kolerabe za prašiče, deteljo in različna žita. Od žit so sušili pšenico, rž, proso, lan, ajdo se je vedno sejalo. Žito so podajali s podajačem, ki je imel velike rogove, s katerimi so zataknili za snop žita in podajali oziroma, kot pravijo, »dajal gor«.

Največja strahova v preteklosti sta bili strela in toča, zato so iz žingarc spletli venčke, ki so jih dali blagosloviti ob cvetni nedelji. Te venčke se potem zatikali za streho. »Pod streho in sem pod špirouc porinla. Največja strahova sta bilia strela in toča. Ko treska, pa na ogenj vržem. To me je mama naučila, dej se prvadt, da ne boš to opustila, je rekla. Od cimpra in cimpra grem za božič in nou let, da blagoslovi, da bi bili srečn in da neb slabo prišlo.«

Kot otroci se niso veliko igrali, kozolec je bil preveč od rok za igro, razen ko so bili na paši, so se večkrat skrili v šajtrgo pod kozolcem in ven gledali, kako se pasejo krave. Poleti so se kopali v Bistrici. Kozolec je širok 3,8 m, dolg 8,8 m, visok 4,5 m.

Rantah’s kozolec from Vrh

Rantah’s kozolec (hayrack) stood on a meadow by the field belonging to a middle sized farm in the village Vrh. It was erected in the first half of the 20th century and was used for storing hay and keeping the wagons parked under it dry. It was initially a single cloaked kozolec, but later the “tail” (extension at the back) was taken down for being too damaged. In the Land of Hayracks it is set up as a “goat” kozolec, or “cvitar”. The roof of Rantah’s kozolec was initially thatched and later covered in concrete roofing. Orlove skupine (Eagle groups) which gathered information about the area in 1961 documented a “goat” kozolec with a thatched roof. The farm was once big, but it was later divided into two parts and had two separate kozolca.

Rantah’s kozolec was used for drying kohlrabi greens for the pigs, clover, and different grain: wheat, rye, millet, flax, and buckwheat. The grain was hung on the kozolec with a “passer”, a pitchfork like utensil for moving the sheaves of grain.

Because lightning and hale were the main dangers on a farm in the past, evergreen garlands were blessed on Palm Sunday and hung under the roof. “I pushed them under the roof and the rafters. Our biggest fears were lightning and hale. And when thunder roars I throw them on the fire. My mother taught me that, get used to it and don’t stop doing it, she used to say. I go from roof to roof for Christmas and New Year’s, to bless them, so we’re lucky and nothing bad happens.”

Children didn’t play on the kozolec often, as it was too far. However, while on shepherding duty, they would hide under the wheelbarrow and watch the cows graze. In the summer, they swam in the Bistrica River. Rantah’s kozolec is 3.8 m wide, 8.8 m long, and 4.5 m tall.

Der rantah-kozolec von Vrh

Der Rantah-Kozolec wurde im Dorf Vrh aufgestellt, auf dem Feld. Der Besitzer war ein mittelgroßer Bauer. Der Kozolec wurde in der ersten Hälfte des 20. Jahrhunderts aufgestellt, er wurde für Heu und als Dach verwendet, unter dem man Wagen abstellte. Der Kozolec war zuerst ein einfacher Kozolec mit Wänden, später wurde der Anbau abgerissen, weil er beschädigt war. Im Land der Kozolci wurde er als „Ziegen-” oder „Hundekozolec“ beziehungsweise „Cvitar“ aufgestellt. Der Kozolec war zunächst mit Stroh gedeckt, später mit Beton. 1961 waren dort Gruppen von Professor Orel unterwegs, die am Standort Vrh einen Ziegenkozolec dokumentierten, der noch strohgedeckt war. Der Hof war anfangs groß, später wurde er jedoch aufgeteilt, es gab zwei Kozolci.

Im Kozolec wurde Kohlrabibrei für die Schweine, Klee und verschiedenes Getreide getrocknet. Unter dem Getreide befanden sich Weizen, Roggen, Hirse, Buchweizen, das wurde immer angebaut. Das Getreide wurde mit einem speziellen Werkzeug aufgenommen und abgelegt, einem sogenannten „podajač“, der große Hörner hatte, die in ein Getreidebündel gesteckt wurden, das dann weitergereicht beziehungsweise, wie man sagt, „nach oben gereicht“ wurde.

Am meisten fürchtete man in der Vergangenheit Blitz und Hagel, daher flocht man Kränze aus Immergrün, die man an Palmsonntag segnen ließ. Diese Kränze wurden dann hinter das Dach gesteckt. „Unter das Dach und ich habe mich unter den Balken gezwängt. Am meisten fürchteten wir Blitz und Hagel. Wenn es donnert, werfe ich etwas ins Feuer. Das hat mir Mama beigebracht, gewöhn dir das an, dass du das auch ja tust, hat sie gesagt. An Weihnachten und Neujahr gehe ich von Dachstuhl zu Dachstuhl, um sie zu segnen, damit wir Glück haben und nichts Schlimmes passiert.“

Als Kinder spielten sie dort nicht viel, der Kozolec lag zu weit abseits zum Spielen, außer wenn sie auf der Weide waren, dann versteckten sie sich des Öfteren in der Schubkarre unter dem Kozolec und sahen von dort aus den Kühen beim Weiden zu. Im Sommer badeten sie in der Bistrica. Der Kozolec ist 3,80 m breit, 8,80 m lang, 4,50 m hoch.

Il «Rantahov kozolec» di Vrh

Il «Rantahov kozolec» fu collocato nel villaggio di Vrh, su un prato lungo un campo. Il proprietario era un contadino medio. Il kozolec fu eretto nella prima metà del XX secolo: era adoperato per il fieno e serviva da tetto, poiché sotto di esso si ricoveravano i carri. Questo kozolec fu inizialmente singolo con tetto lateralmente prolungato, ma piú tardi la parte prolungata fu demolita essendo danneggiata. Nel Paese dei Kozolec viene presentato come kozolec con tetto ad uno spiovente prolungato e l’altro piú corto (tipo «cvitar»). Inizialmente fu coperto di paglia, piú tardi con il cemento. Nel 1961 il paese fu visitato dai gruppi di ricerca etnologica sul territorio di Orel, i quali documentarono nella località di Vrh la presenza di un kozolec del tipo con tetto ad uno spiovente allungato e l’altro piú corto («kozolec na kozla»), ancora ricoperto con la paglia. La fattoria all’inizio era grande, piú tardi invece fu divisa in modo da avere due kozolec.

Nel kozolec venivano seccati foglie di ravezzone, trifoglio e vari tipi di cereali, tra i quali grano, segale, miglio e lino, e veniva seminato anche il grano saraceno. I cereali venivano sistemati con il forcone a punte lunghe, che infilzava il covone cosí sollevandolo sul kozolec.

La paura piú grande, nel passato, erano i fulmini e la grandine, per cui si confezionavano delle piccole ghirlande che venivano fatte benedire la Domenica delle Palme. Tali ghirlande, dopo, erano messe sul tetto. «Sotto il tetto e sotto il travetto inclinato le spingevo. La paura maggiore era quella dei fulmini e della grandine. Quando tuona, le butto sul fuoco (le corone). Cosí m’insegnò mia madre: abituatici, non interrompere mai questa usanza – mi disse. A Natale e a Capodanno, vado di tetto in tetto per la benedizione, affinché noi siamo tutti felici e non ci càpiti niente di grave».

I bambini non ci giocavano di frequente, siccome il kozolec era troppo distante da casa, eccezion fatta quando portavano al pascolo il bestiame: in quelle rare occasioni essi si nascondevano nella carriola sotto il kozolec, mentre guardavano fuori le mucche che stavano pascolando. D’estate facevano il bagno nel Bistrica. Il kozolec è largo 3,80 m, lungo 8,80 m ed alto 4,50 m.


Prebrisana koklja

»Koklja, kokljasta!« je ostareli gospe reklo mlado dekle.
Res je počasi stopila iz avtobusa, res pa je tudi, da je imela kar precejšnje število let.
»Najbrž ta punca sploh ne ve, kdo je koklja. Za povrhu pa misli, da bo ostala večno mlada in lepa,« je nejevoljno rekla gospa poleg mene in me spomnila na zgodbo izpod kozolčeve strehe v Vrhu. Slišala sem jo od gospe Fani, ki je z mano obujala spomine na čase, ko je bila še mlada gospodinja in delavna kmetovalka.
»Veste, pri nas smo vedno imeli kopico kokoši. Zanje je prav ljubeče skrbela naša mama. Zanimivo je bilo tudi to, da smo edini v vasi imeli nekakšen kurji šopek. Pisano kokošjo družino: od rjavo rdečih, belih, golovratih do posebno lepih grahastih kokoši in malih turških kokošk. Poseben ponos je bil velik petelin. Hud tako, da smo otroci kar bežali pred njim.
… »Prmej kokoš«, da je res. Tistega petelina so se bali vsi vrabci, sem slišal, je kriknil Čivi z jablanove veje.
… Živo se spominjam, da je od vseh imela najraje grahasto kokoško, ki jo je klicala Putka. Poleg tega, da je bila res posebno lepa, je bila še nadvse prebrisana.«
»Čeprav govorite o kokoškah s takšno ljubeznijo, so druga za drugo morala v lonec na štedilniku. Včasih je bila kurja juhica cenjena in spoštovana jed.«
– Pa tudi pečene kokoške se niste branili. Kar priznajte, je pripomnil Čivi.
»Želela sem vam povedati zgodbo o prebrisani koklji, kajne?« je po kratkem molku rekla Fani.
»No, dajte, saj me res zanima kako je lahko kokoš prebrisana. Poznam rek, ki trdi nasprotno: neumen si, kot kura!, so rekli včasih,« sem jo prekinila z obratnim razmišljanjem.
Nasmehnila se je in začela pripovedovati:
»Včasih so rekli, da »dan svete Neže kuram rit razveže«. To ni samo pregovor, temveč resnica, saj po godu Svete Neže začno kokoši pogosteje nositi jajca. Pri nas so iz gnezd pobirali jajca otroci, mama pa je med njimi izbirala najlepša in jih začela hraniti za valjenje. Koklji.«
»Koklji? Kje ste dobili kokljo?« sem jo vprašala med pripovedovanjem.
»Koklje se ne dobi, kokljat začne kokoš ko pride njen čas za valjenje,« je odgovorila in nadaljevala: »Ker mama ni pobirala jajc, ni opazila, da v gnezdu grahaste Putke že nekaj časa ni bilo jajc. Ta prebrisanka je dan za dnem skrivaj nosila jajca na »dile« pod kozolec. Potem pa…«
-Potem je naenkrat izginila, se je spet norčeval vrabček.
… je naenkrat izginila. Mama jo je iskala, klicala, spraševala po vasi, a je ni našla.
– Mogoče jo je vzela lisica? je razmišljal sine.
– Videl sem kragulja. Kaj, če jo je odnesel on? je rekel mlajši in se prestrašen skril za njeno krilo.
»Kakorkoli, kokoši ni bilo več. Pa ste rekli, da je bila prebrisana,« sem vzkliknila jaz.
– Saj je bila res! Kaj ti ne znaš poslušati? je čivknil Čivi.
»Rekla, rekla, saj nas je vse pošteno presenetila, ko je nekega jutra ponosno prikokljala na dvorišče s številno četico zlato rumenih puhastih piščančkov. Tako lepi so bili in toliko jih je bilo, kot še nikoli dotlej.«
»Mhm. Zdaj razumem. Pred vsemi je skrivaj nosila in valila. Svoje materinstvo, hočem reči kokljarstvo je vzela v svoje krempeljce in vse postorila sama,« sem se nasmehnila pripovedi in priznala, da je bila putka Putka prav res prebrisana.