Prebrisana koklja

»Koklja, kokljasta!« je ostareli gospe reklo mlado dekle.
Res je počasi stopila iz avtobusa, res pa je tudi, da je imela kar precejšnje število let.
»Najbrž ta punca sploh ne ve, kdo je koklja. Za povrhu pa misli, da bo ostala večno mlada in lepa,« je nejevoljno rekla gospa poleg mene in me spomnila na zgodbo izpod kozolčeve strehe v Vrhu. Slišala sem jo od gospe Fani, ki je z mano obujala spomine na čase, ko je bila še mlada gospodinja in delavna kmetovalka.
»Veste, pri nas smo vedno imeli kopico kokoši. Zanje je prav ljubeče skrbela naša mama. Zanimivo je bilo tudi to, da smo edini v vasi imeli nekakšen kurji šopek. Pisano kokošjo družino: od rjavo rdečih, belih, golovratih do posebno lepih grahastih kokoši in malih turških kokošk. Poseben ponos je bil velik petelin. Hud tako, da smo otroci kar bežali pred njim.
… »Prmej kokoš«, da je res. Tistega petelina so se bali vsi vrabci, sem slišal, je kriknil Čivi z jablanove veje.
… Živo se spominjam, da je od vseh imela najraje grahasto kokoško, ki jo je klicala Putka. Poleg tega, da je bila res posebno lepa, je bila še nadvse prebrisana.«
»Čeprav govorite o kokoškah s takšno ljubeznijo, so druga za drugo morala v lonec na štedilniku. Včasih je bila kurja juhica cenjena in spoštovana jed.«
– Pa tudi pečene kokoške se niste branili. Kar priznajte, je pripomnil Čivi.
»Želela sem vam povedati zgodbo o prebrisani koklji, kajne?« je po kratkem molku rekla Fani.
»No, dajte, saj me res zanima kako je lahko kokoš prebrisana. Poznam rek, ki trdi nasprotno: neumen si, kot kura!, so rekli včasih,« sem jo prekinila z obratnim razmišljanjem.
Nasmehnila se je in začela pripovedovati:
»Včasih so rekli, da »dan svete Neže kuram rit razveže«. To ni samo pregovor, temveč resnica, saj po godu Svete Neže začno kokoši pogosteje nositi jajca. Pri nas so iz gnezd pobirali jajca otroci, mama pa je med njimi izbirala najlepša in jih začela hraniti za valjenje. Koklji.«
»Koklji? Kje ste dobili kokljo?« sem jo vprašala med pripovedovanjem.
»Koklje se ne dobi, kokljat začne kokoš ko pride njen čas za valjenje,« je odgovorila in nadaljevala: »Ker mama ni pobirala jajc, ni opazila, da v gnezdu grahaste Putke že nekaj časa ni bilo jajc. Ta prebrisanka je dan za dnem skrivaj nosila jajca na »dile« pod kozolec. Potem pa…«
-Potem je naenkrat izginila, se je spet norčeval vrabček.
… je naenkrat izginila. Mama jo je iskala, klicala, spraševala po vasi, a je ni našla.
– Mogoče jo je vzela lisica? je razmišljal sine.
– Videl sem kragulja. Kaj, če jo je odnesel on? je rekel mlajši in se prestrašen skril za njeno krilo.
»Kakorkoli, kokoši ni bilo več. Pa ste rekli, da je bila prebrisana,« sem vzkliknila jaz.
– Saj je bila res! Kaj ti ne znaš poslušati? je čivknil Čivi.
»Rekla, rekla, saj nas je vse pošteno presenetila, ko je nekega jutra ponosno prikokljala na dvorišče s številno četico zlato rumenih puhastih piščančkov. Tako lepi so bili in toliko jih je bilo, kot še nikoli dotlej.«
»Mhm. Zdaj razumem. Pred vsemi je skrivaj nosila in valila. Svoje materinstvo, hočem reči kokljarstvo je vzela v svoje krempeljce in vse postorila sama,« sem se nasmehnila pripovedi in priznala, da je bila putka Putka prav res prebrisana.