Pobegli voz

Pod razgretim poletnim soncem je bila mirenska dolina zares mirna. Kot bi se ljudje in živali poskrili pred žgočimi žarki. Le midva z možem sva se peljala v urejeno vasico Draga.
Pozvonila sva in čakala. Odprla je prijazna gospa Ivanka, katero sva s svojim obiskom pošteno presenetila.
»Rada bi pobrskala po vašem spominu in zapisala zgodbo izpod Breznikarjevega kozolca,« sem jo prosila.
Tedaj je priletel Čivi in sedel na streho drvarnice, da bi slišal, kaj se bova pogovarjali, a je gospa Ivanka le odkimala in rekla:
»Veste, naš kozolec je bil stesan kmalu po vonji, takrat, ko je bilo še vse polno grenkih spominov. Ni bilo denarja in tudi do kozolca se ni dalo priti kar tako. Moja tašča je pogosto pripovedovala, da so prihranili toliko denarja, da so kozolec postavili, za žlebnike pa ga je že zmanjkalo.«
»Ne zamerite mi, ampak, res ne vem, kaj so žlebniki,« sem prekinila njeno pripovedovanje.
– Kaj res ne veš, da je to prostor, kjer jaz najraje čepim in opazujem okolico? se je čudil ptiček.
»To je opeka na vrhu strehe. Tiste, ki je kar nekaj let manjkala na našem kozolcu,« mi je odgovorila resno. Nato je utihnila.
Čez čas je na njenem obrazu zaigral nagajiv nasmešek.
»Ste se zdaj spomnili kaj zabavnega?« sem jo vprašala in čakala, da je ponovno spregovorila.
– Poglej, poglej! Tej priletni gospe se je odprla pipa spomina. Zdaj se bo gotovo preselila v stare čase. To bo tudi zame zanimivo. Hočem reči, za vrabčji zbor. Spet nekaj novega, je čivkal in si obrusil kljunček.
»Ko sem bila mlada, sem bila nadvse delavna in močna. Pogosto sem vstala ob štirih zjutraj. Skupaj s kosci sem vzela svojo koso in odšla na travnik ter kosila z njimi. Kadar ni bilo moža doma, sem kar sama pripela voz, sedla na traktor in se odpeljla po suho seno. Tako sem se nekega vročega poletja odpravila po seno na Rakovnik. Ker je bil travnik velik in dosti sena, sem na voz pripela še visoko stransko »lojtro« in se odpravila. Z do vrha naloženim senom sem se vrnila domov in zapeljala pod kozolec.«
Debelo sem pogledala in z zanimanjem poslušala njeno nadaljevanje zgodbe:
»Najbrž veste, da je delo na pekočem soncu naporno. Če se je le dalo, smo seno pospravljali proti večeru. Če pa je bilo napovedano slabo vreme, smo prijeli za grablje tudi v najhujši vročini.«
»Tako, kot tistega dne?« sem bila radovedna.
»Mhm. Tako, kot tistega dne. Spominjam se, da sem vozila svoj polno naloženi voz lepo počasi, nad menoj pa so se že podili črni oblaki. Kot napihnjeni baloni napolnjeni z vodo, so me grozeče spremljali in se zbirali prav nad Šentrupertom. Veter, ki je tulil okoli mojih ušes, je napovedoval hudo uro. Moj traktorček pa je bil šibak in se ni prav nič menil za strele, ki so švigale okrog naju, ne zame, ki sem bila iz minute v minuto bolj nemirna. Tako sva počasi pri ropotala pod domači kozolec. Brez da bi »zažlajfala« voz, sem ga odpela, ter kar se je dalo hitro, skočila s traktorja. Predenj pa mi je uspelo priti okrog in »zažlajfati«, se je preobloženi voz premaknil in začel počasi drseti navzdol. Pod kozolcem je bil namreč klanec in teren je bil rahlo nagnjen. Od strahu sem zakričala in začela teči za vozom, ki je vse hitreje in hitreje drvel proti cesti. Vijugal je in me spravljal v brezupen strah. Bala sem se, da bi se v tistem trenutku kdo pripeljal po cesti. Nesreča bi bila neizbežna, kriva pa jaz. Kričala sem, misleč, da me bo voz slišal in uslišal. Kot nora sem tekla za njim, dokler se ni v hipu zgodil čudež. Voz se je zaletel v majhno jablano in se pri priči ustavil. Jaz sem se sesula na tla in zajokala od sreče.«
»Gospa Ivanka, ste hoteli reči, da je majhno, šibko drevesce ustavilo poln, težak voz? Je to mogoče? Kaj ga ni prelomilo?« sem spraševala ker tudi sama nisem mogla verjeti slišanemu.
»Verjeli ali ne, tako je bilo. Imela sem srečo ker se voz ni prevrnil, zato sem urno stekla po traktor…«
– in ga ponovno pripela. Kot v pravljici s srečnim koncem, je čivkal in poskakoval mali vrabček.
»In ga lepo počasi pripeljala nazaj pod kozolec. Seno smo v miru pospravili na vrh kozolca, strah je zbledel, spomin na pobegli voz pa mi je ostal do danes,« se je nasmehnila in zgodbo končala nasmejana gospa.