Dežela kozolcev

Franckov kozolec iz Drage pri Šentrupertu

Franckov kozolec iz Drage pri Šentrupertu

Franckov kozolec iz Drage pri Šentrupertu

Franckov kozolec na kozla (cvitar) je do prestavitve v Deželo kozolcev stal pri domačiji družine Breznikar na obrobju vasi Draga. Tam živi več družin s priimkom Breznikar. Da so jih med sabo ločili, se je družine, ki je bila vsa leta lastnica kozolca, prijelo domače hišno ime Franckovi, prav tako pa tudi njihovega kozolca. Sicer so mu vaščani rekli tudi Štirnski kozolec, ker je stal poleg štirne (vodnjaka), a še bolj se ga je prijelo domače hišno ime Franckovi, ki je nastalo zato, ker je bilo dvema gospodarjema ime France. Prvi je z delom v ameriškem rudniku zaslužil denar, da je kupil domačijo za sina Franca. Kupil je posest v Dragi, na kateri danes živi tudi Ivana Breznikar, znana kot Franckova Ivanka, ki danes o Franckovem kozolcu ve povedati največ.

Franckovi, ki so bili mali kmetje, so pri tesarskemu mojstru, Gregorčičevem očetu iz Slovenske vasi, po domače Maklavžinu, naročili kozolec. Pri gradnji je pomagala cela vas, kozolec pa je bil zgrajen leta 1948 ali 1949. Les (narejen je bil iz hrastovega in smrekovega lesa) so zanj pripeljali iz domačega gozda v bližini (Veliki vrh). Postavljali naj bi ga približno tri mesece, na likof pa je prišla cela vas, prinesli so buteljke vina in sveže pečen kruh.

Kozolec nima posebnega okrasja niti nikoli ni bil dokončan, nikoli ni imel žlebnikov, saj je zanje po vsej verjetnosti zmanjkalo denarja. Kozolec tudi nikoli ni imel »hlapca«, posebnega stolčka za pomoč pri zdevanju, niti ni imel ganka, imel pa je pripravljene nastavke zanj. Pokrit je bil z opeko, nikoli s slamo.

Franckov kozolec je stal ob poti, na polju, nekaj sto metrov oddaljenem od kmetije. Ivana pravi, da je bilo poleg logistične praktičnosti (da je kozolec stal blizu kmetije in da so do njega lahko prišli z vozom) pomembno tudi, da je stal na soncu. Pred kozolcem so Franckovi imeli hruške, pazili so, da drevesa niso bila preblizu in delala sence ter tako oteževala sušenja.

Kozolec je širok 5,6 m, dolg 10 m in visok 6,4 m.

Franckov kozolec from Draga pri Šentrupertu

Franckov “goat” kozolec (also known as “cvitar”) was located on the homestead of the Breznikar family at the edge of the village Draga until it was moved to the Land of Hayracks. Since there are several families with the same surname in the village, the owners of Franckov kozolec (hayrack) were known locally as Franckovi to set them apart. The villagers also called it “Štirnski kozolec” as it stood next to the well, or “štirna”, however, the name Frankov was more common. It came about because two of the owners were named France. The first made enough money working in a mine in America to buy the homestead in Draga for his son Franc. Today it is home to Ivana Breznikar, also known as Franckova Ivanka, who knows more about Franckov kozolec than anyone.

Franckovi, who owned a small farm, commissioned the kozolec from Gregorčičev’s father, known locally as Maklavžin, from Slovenska vas. The whole village helped with the build which was complete in 1948 or 1949. The wood (oak and spruce) was brought from the homestead’s forest nearby (Veliki vrh). It took about three months for the kozolec to be complete and the feast to celebrate it was attended by all the villagers who brought with them bottles of wine and freshly baked bread.

There are no decorations on the kozolec. It was never properly finished and it never had any gutters as the family probably ran out of money to buy them. It also never had a “hlapec”, a special chair used when threading the produce into the kozolec, or a “gank” (balcony), though it had attachments for it, and it was covered in clay roofing and not straw.

Franckov kozolec stood by the side of the road on a field a few hundred metres from the farmhouse. Ivana says that, aside from the logistic considerations (the proximity of the farmhouse and wagon accessibility), the most important reason for this location was exposure to the sun. Pair trees were planted in front of the kozolec, however, the family made sure they were far enough not to cast shade on the kozolec and thereby make drying more difficult.

Franckov kozolec is 5.6 m wide, 10 m long, and 6.4 m tall.

Der Francek-Kozolec aus Draga pri Šentrupertu

Der Francek-Ziegenkozolec (Cvitar) stand bis zur Umsiedelung ins Land der Kozolci beim Hof der Familie Breznikar am Rande des Dorfes Draga. Dort leben mehrere Familien mit dem Nachnamen Breznikar. Um sich voneinander zu unterscheiden, nahm die Familie, die all die Jahre Besitzer des Kozolec war, den Hausnamen Francek an und damit auch den ihres Kozolec. Zwar nannten ihn die Dorfbewohner auch „Štirnski Kozolec“, da er neben einem Brunnen („štirne“) stand, aber noch mehr setzte sich der Hausname Franckovi durch, der dadurch entstanden war, dass zwei der Hausherren France geheißen hatten. Der erste hatte durch Arbeit in einem amerikanischen Bergwerk Geld verdient, um den Hof für seinen Sohn Franc zu kaufen. Er kaufte den Besitz in Draga, auf dem heute auch Ivana Breznikar lebt, bekannt als Franckova Ivanka, die heute am meisten über den Francek-Kozolec zu erzählen weiß.

Die Franceks, die Kleinbauern waren, bestellten dann beim Schreinermeister Gregorčičev oče aus Slovenska vas, genannt Maklavžin, einen Kozolec. Beim Bau half das ganze Dorf mit, der Kozolec wurde 1948 oder 1949 errichtet. Das Holz (er wurde aus Eichenholz und Tannenholz angefertigt) dafür wurde aus dem heimischen Wald in der Nähe (Veliki vrh) gebracht. Sie sollen etwa drei Monate an der Errichtung gearbeitet haben, zur Firstfeier kam das ganze Dorf, sie brachten Wein und frisch gebackenes Brot.

Der Kozolec hat keine besondere Verzierung, er ist nicht einmal fertig gestellt, er hatte nie Regenrinnen, weil dafür aller Wahrscheinlichkeit nach das Geld fehlte. Dieser Kozolec hatte so auch nie einen „Knecht“, einen besonderen Hocker als Hilfe beim Aufhängen, er hatte nicht einmal einen Gang, die Ansätze dafür waren aber vorbereitet, er war mit Ziegeln gedeckt, niemals mit Stroh.

Der Francek-Kozolec stand am Weg, am Feld, ein paar hundert Meter vom Hof entfernt. Ivana sagt, neben dem praktischen Nutzen aus logistischer Sicht (dass der Kozolec nahe beim Hof stand und dass man mit dem Wagen hinfahren konnte) sei auch wichtig gewesen, dass er in der Sonne stand. Vor dem Kozolec hatten die Franceks Birnen, sie achteten darauf, dass die Bäume nicht zu nah standen, damit sie keinen Schatten warfen und so das Trocknen erschwerten.

Der Kozolec ist 5,60 m breit, 10,00 m lang und 6,40 m hoch.

Il kozolec «dei Francek» di Draga pri Šentrupertu

Il kozolec con tetto ad uno spiovente prolungato detto «dei Francek» è rimasto, fino al momento in cui è stato trasferito nel Paese dei Kozolec, presso la fattoria della famiglia Breznikar ai margini del villaggio di Draga, dove esistono diverse altre famiglie con tale cognome. Per distinguere dalle altre la famiglia che è stata per tutti gli anni la padrona del kozolec, le è stato dato il nome familiare «dei Francek», come d’altronde al kozolec stesso. Comunque i paesani lo chiamavano anche «kozolez del pozzo», perché stava accanto ad un pozzo, ma la denominazione popolare maggiormente diffusa fu quella «dei Francek», visto che due dei proprietari si chiamavano appunto France. Il primo di costoro, lavorando nelle miniere in America, guadagnò denaro bastante da poter comperare, per il figlio Franc, la fattoria; acquistò dunque la proprietà nella quale attualmente vive anche Ivana Breznikar, nota come «Franckova Ivanka» (che tradotto in italiano suona piú o meno come «la piccola Ivana dei Franc(eschi)»), la quale oggi, su quel kozolec, ha tante cose da raccontare.

Successivamente i Francek, che erano dei piccoli contadini, commissionarono il kozolec al mastro carpentiere Gregorčič (padre) di Slovenska vas, comunemente soprannominato «Maklavžin». Per realizzare l’essiccatoio, tutto il paese diede una mano, cosicché il kozolec fu costruito nel 1948 o ’49. Il legno con cui venne fatto (quercia e abete) fu tratto dai boschi circostanti (ossia la zona di Veliki vrh). Per la sua realizzazione sarebbero stati impiegati circa tre mesi e alla conclusione dei lavori, per festeggiare, accorse gente da tutto il paese, portando con sé bottiglie di vino e pane appena sfornato.

Questo kozolec non ha particolari elementi ornamentali e non è stato mai completato, né lavorato a sgorbia, con ogni probabilità a causa della mancanza di denaro. Il kozolec non ha mai avuto nemmeno i cosiddetti «servi» (dei particolari seggiolini per facilitare l’accatastamento) e neanche un ballatoio, ma per esso era stato predisposto un prolungamento ricoperto di tegole e non di paglia.

Il kozolec «dei Francek» stava sul campo lungo una strada, a qualche centinaio di metri dal casolare. Ivana racconta che il kozolec era stato messo in tal posizione per dei motivi di praticità logistica: stava vicino alla fattoria, dunque era facile da raggiungere con il carro, ma principalmente sorgeva in un luogo ben esposto al sole. Davanti al kozolec i Francek avevano piantato dei peri, ma prestando attenzione che gli alberi non gli stessero troppo vicino, cosí facendogli un’ombra che avrebbe disturbato l’essiccazione.

Il kozolec è largo 5,60 m, lungo 10,00 m ed alto 6,40 m.


Pobegli voz

Pod razgretim poletnim soncem je bila mirenska dolina zares mirna. Kot bi se ljudje in živali poskrili pred žgočimi žarki. Le midva z možem sva se peljala v urejeno vasico Draga.
Pozvonila sva in čakala. Odprla je prijazna gospa Ivanka, katero sva s svojim obiskom pošteno presenetila.
»Rada bi pobrskala po vašem spominu in zapisala zgodbo izpod Breznikarjevega kozolca,« sem jo prosila.
Tedaj je priletel Čivi in sedel na streho drvarnice, da bi slišal, kaj se bova pogovarjali, a je gospa Ivanka le odkimala in rekla:
»Veste, naš kozolec je bil stesan kmalu po vonji, takrat, ko je bilo še vse polno grenkih spominov. Ni bilo denarja in tudi do kozolca se ni dalo priti kar tako. Moja tašča je pogosto pripovedovala, da so prihranili toliko denarja, da so kozolec postavili, za žlebnike pa ga je že zmanjkalo.«
»Ne zamerite mi, ampak, res ne vem, kaj so žlebniki,« sem prekinila njeno pripovedovanje.
– Kaj res ne veš, da je to prostor, kjer jaz najraje čepim in opazujem okolico? se je čudil ptiček.
»To je opeka na vrhu strehe. Tiste, ki je kar nekaj let manjkala na našem kozolcu,« mi je odgovorila resno. Nato je utihnila.
Čez čas je na njenem obrazu zaigral nagajiv nasmešek.
»Ste se zdaj spomnili kaj zabavnega?« sem jo vprašala in čakala, da je ponovno spregovorila.
– Poglej, poglej! Tej priletni gospe se je odprla pipa spomina. Zdaj se bo gotovo preselila v stare čase. To bo tudi zame zanimivo. Hočem reči, za vrabčji zbor. Spet nekaj novega, je čivkal in si obrusil kljunček.
»Ko sem bila mlada, sem bila nadvse delavna in močna. Pogosto sem vstala ob štirih zjutraj. Skupaj s kosci sem vzela svojo koso in odšla na travnik ter kosila z njimi. Kadar ni bilo moža doma, sem kar sama pripela voz, sedla na traktor in se odpeljla po suho seno. Tako sem se nekega vročega poletja odpravila po seno na Rakovnik. Ker je bil travnik velik in dosti sena, sem na voz pripela še visoko stransko »lojtro« in se odpravila. Z do vrha naloženim senom sem se vrnila domov in zapeljala pod kozolec.«
Debelo sem pogledala in z zanimanjem poslušala njeno nadaljevanje zgodbe:
»Najbrž veste, da je delo na pekočem soncu naporno. Če se je le dalo, smo seno pospravljali proti večeru. Če pa je bilo napovedano slabo vreme, smo prijeli za grablje tudi v najhujši vročini.«
»Tako, kot tistega dne?« sem bila radovedna.
»Mhm. Tako, kot tistega dne. Spominjam se, da sem vozila svoj polno naloženi voz lepo počasi, nad menoj pa so se že podili črni oblaki. Kot napihnjeni baloni napolnjeni z vodo, so me grozeče spremljali in se zbirali prav nad Šentrupertom. Veter, ki je tulil okoli mojih ušes, je napovedoval hudo uro. Moj traktorček pa je bil šibak in se ni prav nič menil za strele, ki so švigale okrog naju, ne zame, ki sem bila iz minute v minuto bolj nemirna. Tako sva počasi pri ropotala pod domači kozolec. Brez da bi »zažlajfala« voz, sem ga odpela, ter kar se je dalo hitro, skočila s traktorja. Predenj pa mi je uspelo priti okrog in »zažlajfati«, se je preobloženi voz premaknil in začel počasi drseti navzdol. Pod kozolcem je bil namreč klanec in teren je bil rahlo nagnjen. Od strahu sem zakričala in začela teči za vozom, ki je vse hitreje in hitreje drvel proti cesti. Vijugal je in me spravljal v brezupen strah. Bala sem se, da bi se v tistem trenutku kdo pripeljal po cesti. Nesreča bi bila neizbežna, kriva pa jaz. Kričala sem, misleč, da me bo voz slišal in uslišal. Kot nora sem tekla za njim, dokler se ni v hipu zgodil čudež. Voz se je zaletel v majhno jablano in se pri priči ustavil. Jaz sem se sesula na tla in zajokala od sreče.«
»Gospa Ivanka, ste hoteli reči, da je majhno, šibko drevesce ustavilo poln, težak voz? Je to mogoče? Kaj ga ni prelomilo?« sem spraševala ker tudi sama nisem mogla verjeti slišanemu.
»Verjeli ali ne, tako je bilo. Imela sem srečo ker se voz ni prevrnil, zato sem urno stekla po traktor…«
– in ga ponovno pripela. Kot v pravljici s srečnim koncem, je čivkal in poskakoval mali vrabček.
»In ga lepo počasi pripeljala nazaj pod kozolec. Seno smo v miru pospravili na vrh kozolca, strah je zbledel, spomin na pobegli voz pa mi je ostal do danes,« se je nasmehnila in zgodbo končala nasmejana gospa.