Ukradeni »pušeljc«

Na stebru kozolca je bil pribit kravji rog, nanj pa je priletel Čivi.
– Pridi, danes ti bom jaz povedal zgodbo o kozolcu iz Praprotnice, je rekel Buciju.
– Ti? Saj ne poznaš nobene, vsaj ne dovolj zanimive, mu je odvrnil prijatelj, a je kljub vsemu sedel na lato poleg njega.
– Pa še kako je zanimiva, saj sedim na rogu, ki so ga pred mnogimi leti uporabljali za »pušeljc«.
– Pušeljc? Kakšen pušeljc?
– To je bil šop rož z domačega vrta: dalij, aster, cinij in različnega zelenja. Rožmarin, pa še kaj.
– Aja? So takrat prepevali tisto ljudsko pesem:…rožmarin ima svoj duh, naj bo zelen al pa suh ….
– Mogoče. A najprej bi ti rad povedal zakaj so obesili ta »pušeljc«.
– Ja, saj res. Povej, povej že zakaj so ga obesili?
– No, bilo je tako: ko so pri določeni kmetiji mlatili …
– Kaj so mlatili?
– Ti si pa res cepec, če še tega ne veš!
– Kaj morem, če res ne vem. Vem pa, kaj je cepec. Zagotovo to nisem jaz! se je razhudil Buci.
– Ah, oprosti, zaneslo me je. Morda res ne veš, da so mlatili ječmen, pšenico, rž in ajdo.
– Pod kozolcem?
– Ne, mlatili so na skednju, vendar se je pri tej hiši kozolec držal skednja, zato so »pušeljc« obesili na steber kozolca.
– Še zmeraj ne razumem kakšen pomen je imel » pušeljc« z mlačvijo.
– Saj to ti hočem dopovedati, a me kar naprej prekinjaš.
– Če moreš, mi potegni zadrgo čez kljunček, se je ponorčeval krilati ptiček.
Čivi ga je ostro pogledal, potem je začel pripovedovati:
– Ko so žito razgrnili po tleh, so nekateri pripravili cepce, eden med njimi pa je v pripravljeni rog privezal »pušeljc«. Tako, da so vsi v vasi vedeli, da se pri Kamnarjevih mlati. Dokler je trajala mlačev, je »pušeljc« stal pripet ali nabit na »štok« pri vratih, ali pri tej hiši na stebru kozolca.
– Kaj pa, če bi ga kdo ukradel? ga je kljub opozorilu, naj tiho posluša, prekinil Buci.
– Prav zato sem ti hotel povedati to zgodbo, ki mi jo je povedal moj praded. Nekoč je opazoval pridne mlatiče, ko se je prav tiho priplazil mož, ki je ukradel »pušeljc«. Opazila ga je tudi Tončka. Povedala je gospodarju in potem, da tii vidišš. Rekel je, da sta se lovila okrog skednja in kozolca, pa okrog hleva in čez travnik toliko časa, da ga je gospodar ujel, poootem …
– … potem pa ga je nabunkal, kajne? je predvideval Čivijev prijatelj.
– Ja, res je bilo tako. Tako pošteno ga je oklofutal, da v vsej vasi nihče več ni ukradel »pušeljca«.
– Pri nobeni hiši?
– Tako je rekel praded in verjamem mu, da ni lagal.
– Joj, lačen sem, pa sem se spomnil, kam so pospravili žita, ko so jih omlatili in očistili. Kako rad bi zdajle pozobal malo žitnih zrn, je stokal in jokal Buci.
– Veš, včasih so podstrešju rekli »cimper« in tam gori so imeli lesene predale. Navadno jih je naredil ata sam in v njih so hranili žita. Pozimi so jih sproti jemali iz predalov in v vrečah vozili k mlinarju v mlin.
– In mlinar je zrnje zmlel v mokico, mama pa je iz nje spekla dišeč, hrustljav kruh. Mnjam, se je obliznil Buci.
– Še sreča, da jim mokico ni odpihnil veterček. Tako, kot v tisti pravljici o Jurčku in mokici, je zgodbo ponosno zaključil vrabček Čivi, čeprav je priznal, da bi tudi sam pozobal kakšno zrnce.