Tesarčkovi spominčki ob kozolčku

Ob majhnem in skromnem kozolčku sem srečala dva moža, ki dobro poznata delo tesarjev. Od preprostega kozolčka iz Ribniške doline, do mojstrsko izdelanega toplarja.
– O, ja, vem. Slišal sem, da so v Ribniški dolini postavljali take, občasne kozolčke. Kot sušilne naprave. Ko je potreba po sušenju prenehala, so jih pospravili pod streho, se je oglasil Čivi.
Gospod Jože se je začel spominjati svojega dela iz rane mladosti:
»Takoj, ko sem končal osnovno šolo, sem moral s tesarji-»cimermani« na delo. Komaj petnajstleten sem že tesal »trame« za »grušte««.
Radovedna kot sem, sem ga prekinila:
»Se boste smejali, če rečem, da ne vem kaj je »grušt«?«
Res se je nasmehnil, a je odgovoril:
»To je stara, kmečka beseda za ostrešje. Leseni del, osnova za kritino vsake strehe.«
Nato se je spominjal, da je hodil tesati vso zimo, tudi v najhujšem mrazu in snegu, da so lahko takoj spomladi začeli z vezanjem, sestavljanjem ostrešij.
»Spet vam povem, da si sploh ne predstavljam delo tesarja. Nisem še imela priložnosti, da bi ga opazovala, a si bom skozi vaše pripovedovanje predstavljala to zahtevno, zanimivo delo,« sem rekla.
Zdaj se je oglasil tesarjev sin, gospod Lojze:
»Takole je bilo: ko so posekali drevesa, so les z voli, kravami ali konji navlekli iz gozda…
– O, ja, vem! Med veliko in malo mašo so posekali mojo najljubšo smreko, je tedaj potožil Čivi s sosednjega kozolca.
… Včasih je veljalo, da je les posekan med veliko in malo mašo, to je od 15. avgusta do 8. septembra, najprimernejši za izdelavo »grušta«…
– Ja, ja. To je bil tako imenovani »medmašni« les, je kimal vrabček
… Tesarji so najprej naredili »kobile«- stolice, na katere so položili hlod. Nato so največkrat štirje, izurjeni in uigrani tesarji začeli z obdelavo hloda. Da se hlod ni premikal-»vagal« so ga zasekali-»zašteblali«. Najprej so ga obelili. Potem so napeli »žnoro«, posebno tesarsko vrvico in zarisali v hlod.«
»Zarisali? Kaj to pomeni?«
Zbrani družbi se je pridružil France. Edini še živeči, najstarejši tesar, ki je delal z daleč naokoli najbolj znanim Jankom Gregorčičem, po domače mojstrom Miklavžinom. Rekel je tako:
»To pomeni, da smo obarvano, napeto vrvico spustili na hlod. Najprej so ga s sekiro obdelali v grobem, nato s »cimerako«, posebno sekiro, ob »žnori« obtesali na fino.«
– Hja, potem pa so hlod obrnili in vajo ponovili, se je norčeval vrabček Čivi.
»Hočete reči, da so ga obtesali z dveh strani in ko so ga obrnili, še z dveh?«
»Natančno tako. Te obtesane hlode, imenovane »trame« so zlagali v skladovnico, na prosto.«
– Ampak, so jih »našpengljali«-naletvičili! Si pozabil? je na ves kljun kričal Čivi.
»Kako na prosto? Kam?« me je zanimalo.
»Poiskali smo del ravnega terena, položili tri močnejše metrske trame za podlago in nanje naložili obdelane »trame«. Nato so nanje prečno položili letvice in spet vrsto »tramov« ter na koncu še pokrili s streho iz desk.«
– Saj vem! Tako je nastala skladovnica, ki se je sušila do pomladi. Mi vrabci pa smo imeli zavetje pred vetrom in dežjem.
»Tako sta les in gospodar čakala, da je prišel mojster s svojo ekipo »cimermanov« in so pričeli z delom.«
»Ampak tej ekipi se je reklo »partija«,« je Lojze popravil Franceta, jaz pa sem občudujoče rekla:
»Kar težko razumem, da ste take mojstrovine delali brez načrta. Brez arhitekta, ki bi vam vse natančno narisal in dodal dolg seznam različnega lesa, ki ste ga potrebovali.«
»Saj ni res!« se je razhudil France. »Mojster je imel načrt. Na majhnem lističu in v glavi.«
Zasmejali smo se. Hotela sem končati s pogovorom, zato sem rekla:
»Dobri ste bili. Občudovanja vredni. Morda smo vas premalo spoštovali in cenili. Vaše delo je bilo težko… »
»Res je bilo težko, ampak tudi zabavno. Spominjam se očeta, ki se je z dela vračal utrujen, ampak vesel. Večkrat nam je povedal kakšno smešno.«
– Povej, povej, tisto o petelinčku, se je zdajci oglasil Čivi.
»Ko so k hiši prišli tesarji, se je gospodinja še posebej potrudila in pripravila izdatne malice. Navadno je zaklala petelina ali skuhala štruklje. V »partiji« z očetom je delal brat Ivan, ki je bil še posebej »nabrit« in domiseln. Nekega jutra je opazil gospodinjo, ki je pod pazduho odnesla petelina v hišo. Izmuznil se je za njo in jo prosil, da mu je dala njegovo glavo. Potem je vzel kos papirja, glavo lepo zavil, zavezal s pentljo in kot darilo odnesel na sredo ceste. Vrnil se je na streho in zbranim povedal kaj je spet »ušpičil«. Kljub delu so nestrpno pogledovali tja doli in čakali, kdo bo prišel mimo. Ni bilo treba dolgo čakati. Mimo se je pripeljal kolesar, zagledal darilo, stopil s kolesa, se ozrl naokrog, da bi videl če ga kdo opazuje, potem pa je pograbil zavitek in ga zbasal v žep. Kar se da hitro, se je odpeljal naprej.«
»Mi pa v smeh. Tako smo se smejali, da smo še pri jedi morali paziti, da se ni komu zaletelo od smeha, » je rekel France in dodal: »Takih zgodb je za debelo knjigo, kajti delali smo z veseljem in nam iskrivosti in hudomušnosti ni nikoli manjkalo.«
»Naj vam zdaj ne zmanjka zdravja. Ostanite še dolgo tako vedri, gospod France. Vi, gospod Lojze pa negujte in ohranjajte spomin na očeta, ki je vreden vsega spoštovanja in občudovanja. Gospod Jože, vi pa uživajte ob veselih spominih, še naprej ustvarjajte ter bodite vzor mladim, ki že stopajo po vaši poti.«