Lahov kozolec iz Migolice
Lahov kozolec je v bil v lasti Lahove družine, ki se ji je po domače reklo Bajčevi, iz Migolice pri Mirni vse od časa med obema vojnama. Kdaj točno je bil narejen, danes ne ve nihče več, pa tudi kdo ga je postavil, ni znano. Zadnji lastnik Jože Lah predvideva, da so ga naredili Lahovi ob pomoči kakšnega tesarja samouka in sovaščanov. Še dobro se spominja časov, ko ga je prekrivala slama, ki jo je v 70. letih 20. stoletja zamenjal s salonitnimi ploščami, pozneje pa s trimoforjem, kritino podjetja Trimo iz Trebnjega. Kozolec je bil verjetno že pred 2. svetovno vojno prestavljen nekaj sto metrov niže od domačije.
Lahov kozolec, last malega kmeta, je enojni oziroma stegnjeni kozolec na pet oken, rekli so mu ajnfuger, kar prevzeto iz nemščine pomeni preprost, enostaven. Bil je najvišji kozolec daleč naokoli, saj je bil za dve lati višji od ostalih. Dolg je kar 29,35 m, širok 1,65 m ter visok 5,25 m. Posebnost je, da so bili stebri štukani, to se pravi, da steber ni bil iz celega hrasta, ampak sestavljen iz dveh delov. Ko so zadnji stebri zgnili, so enostavno vcepili nove. Prvotno naj bi kozolec stal v neposredni bližini domačije, ker pa so bili na tesnem s prostorom, so ga prestavili nekaj sto metrov niže na rob travnika pod sadovnjak, kjer danes nanj spominja le še njegov podstrešek iz 80. let 20. stoletja. Nova lokacija je bila boljša, saj je v odprti dolini pihalo, krma in žito pa sta se dobro sušila. Vendar pa so zaradi odročnosti Lahov kozolec nemalokrat obiskali tudi divjad in ptiči. Nevarne so bile tudi domače kokoši, ki so redno zahajale h kozolcu in zobale s spodnjih lat, tako da so bili Lahovi primorani vdevati više v kozolec.
Lah’s kozolec from Migolica
Lah’s kozolec (hayrack) was in the possession of the Lah family, locally known as Bajčevi, in Migolica near Mirna and dates from the time between the two World Wars. Nobody knows anymore when exactly it was built, or who set it up. The last owner, Jože Lah, believes that the Lah family built it with the help of a self-taught carpenter and their fellow villagers. Jože Lah remembers well the time when its roof was thatched, before the straw was replaced by fibre-cement roofing in the 1970s and later by “trimoform” – roofing produced by the Trimo company from Trebnje. The kozolec was probably moved a few hundred metres below the homestead before the Second World War.
Lah’s kozolec, owned by a small farmer, is a single stretched kozolec with five windows , known as “ajnfuger” – the expression derives from the German word for simple. It was the tallest kozolec in the area as it was two “lati” (cross members) taller that the rest. It measured an impressive 29.35 m in length, 1.65 m in width, and 5.25 m in height. This particular kozolec is unusual because the pillars were not made from a single piece of oak, but from two connected pieces. When the pillars rotted down, new ones were simply grafted in. Originally, the kozolec probably stood in the vicinity of the homestead, however, it was moved a few hundred metres lower to the edge of the meadow bellow the orchard to save space. Only the overhang from the 1980s still marks this location. The new location was better as the windiness of the open valley meant that the feed and grain dried well. However, the remoteness of Lah’s kozolec also meant that it attracted birds and wildlife. Even the homestead’s hens would come and pick the feed from the lower cross members, forcing the family to hang the produce higher up.
Der Lah-kozolec aus Migolica
Der Lah-Kozolec war seit den Zwischenkriegsjahren im Besitz der Familie Lah, genannt Bajčev, aus Migolica bei Mirna. Wann er genau angefertigt wurde, weiß heute niemand mehr, auch wer ihn aufgestellt hat, ist nicht bekannt. Der letzte Besitzer, Jože Lah, nimmt an, dass er von der Familie Lah mithilfe eines Schreiners, der sich das Handwerk selbst beigebracht hatte, und anderer Dorfbewohner gebaut wurde. Er selbst erinnert sich noch gut an die Zeiten, als er mit Stroh gedeckt war, das er in den Siebzigerjahren des 20. Jahrhunderts durch Eternitplatten ersetzte und später durch Trimofor – eine Dachhaut der Firma Trimo aus Trebnje. Der Kozolec stand wahrscheinlich schon vor dem Zweiten Weltkrieg einige hundert Meter unterhalb des Hofes.
Der Lah-Kozolec, Eigentum eines Kleinbauern, ist ein einfacher beziehungsweise länglicher Kozolec mit fünf Fenstern, der „Ajnfuger“ genannt wurde, ein an das Deutsche angelehnter Begriff, der so viel wie „einfach“ bedeutet. Er war der höchste Kozolec im Umkreis, da er zwei Latten höher war als die anderen. Er ist 29,35 m lang, 1,65 m breit und 5,25 m hoch. Eine Besonderheit ist, dass die Pfeiler zusammengesteckt waren, das heißt, sie waren nicht aus einer ganzen Eiche, sondern aus zwei Teilen zusammengesetzt. Als die letzten Pfeiler verfaulten, wurden einfach neue eingesteckt. Ursprünglich soll der Kozolec in unmittelbarer Nähe des Hofes gestanden haben, da es aber eng war, wurde er ein paar hundert Meter weiter unten an den Rand der Wiese unterhalb des Obstgartens gestellt, wo heute nur noch sein Dachboden aus den Achtzigerjahren des 20. Jahrhunderts an ihn erinnert. Der neue Standort war besser, da im offenen Tal der Wind wehte und Futter und Getreide gut trockneten. Aufgrund seines abgelegenen Standorts wurde der Kozolec jedoch auch von Wild und Vögeln besucht. Auch die heimischen Hühner waren gefährlich, die regelmäßig den Kozolec aufsuchten und von den unteren Latten pickten, so dass die Familie Lah gezwungen war, im Kozolec alles höher hinauf zu verlagern.
Il «Lahov kozolec» di Migolica
Il «Lahov kozolec» è stato nella proprietà (soprannominata «fattoria dei Bajc») appartenente alla famiglia Lah di Migolica pri Mirni, a partire dal periodo fra le due guerre mondiali. Su quando esattamente sia stato costruito, oggi nessuno ne sa piú niente e non si sa neanche quando sia stato collocato. L’ultimo suo proprietario, Jože Lah, azzarda che l’abbiano fatto i Lah con l’aiuto di qualche carpentiere autodidatta e dei compaesani, e si ricorda bene il tempo (gli anni Settanta del XX secolo) in cui lui stesso sostituí la paglia che lo ricopriva con lastre di eternit e piú avanti con il «trimofor» – manto per tetti della ditta «Trimo» di Trebnje. Il kozolec venne, probabilmente già prima della Seconda Guerra Mondiale, spostato a qualche centinaio di metri dalla fattoria.
Il «kozolec dei Lah», proprietà di un piccolo agricoltore, è singolo, o meglio è un kozolec del tipo allungato a cinque settori che viene chiamato «ajnfuger», termine preso dal tedesco che significa semplice, elementare. Era il kozolec piú alto dei dintorni, essendo di due stanghe piú alto degli altri. Misura 29,35 m di lunghezza, 1,65 m di larghezza e 5,25 m di altezza. Una curiosità è che c’erano delle colonne stuccate, il che significa che la colonna non era fatta di un pezzo unico di legno di quercia, bensí di due parti unite; quando infine le colonne sono marcite, ne sono state semplicemente inserite delle nuove. Originariamente il kozolec sarebbe stato nelle immediate vicinanze della fattoria, ma poiché lí c’era a disposizione poco spazio venne poi spostato alcune centinaia di metri piú giú, sul margine del prato sotto il frutteto; riguardo al kozolec, in quel luogo, oggi, l’unico ricordo di esso consiste nella sporgenza del tetto risalente agli Anni Ottanta del XX secolo. La nuova ubicazione si rivelò esser migliore, poiché era esposta al vento della valle aperta, dunque il foraggio e il grano si asciugavano bene. Cionondimeno, è a causa della lontananza che il «Lahov kozolec» spesso ospitava anche animali selvatici e uccelli di passaggio. Dannose erano anche le galline, che ordinariamente frequentavano l’essiccatoio beccandone le stanghe piú in basso, cosicché la famiglia Lah era costretta a spostare piú in alto sul kozolec i vegetali destinati all’essiccazione.
Ženske so ga rešile
Čivi je ves nervozen priletel k urejeni kmetiji in sedel na hruško.
– Presneti mulci, samo vojsko bi se igrali. Nalašč me strašijo s puškami in streljanjem, je tiho preklinjal.
Šele, ko se je malce umiril je zagledal moža, ki je zelo čustveno razlagal o vojni in o usodi Lahovega kozolca starejšima zakoncema.
»Vojna je še mnogo hujša kot revščina. Nikoli in nikjer ni miru. V ljudi in živali se naseli strah in obup.«
– Bi rekel, ja, je čivknil Čivi in zletel bližje, da bi slišal pripovedovati gospodarja Lahove domačije.
»Prej ste nama rekli, da je vaš kozolec naredil vaš oče Anton.«
»O, ne. Izdelali so ga tesarji, ki smo jim rekli »cimpermani«. Moj oče je naredil samo lesene žeblje.«
– O, pa ja! Le kdo je že videl lesene žeblje? se je razhudil Čivi.
»Lesene žeblje? Jaz poznam samo železne, za lesene še slišala nisem.«
»V času med obema vojnama, prvo in drugo, je bilo veliko revščine. Tudi moja starša sta bila revna, majhna kmeta. Les za kozolec in plačilo tesarjev je bilo drago. Zato je naredil ata vse, kar je lahko, sam. Železna sta bila samo dva vijaka, ker je bil eden od stebrov sestavljen. Takrat niso našli tako dolgega hrasta, zato je bil cepljen-»štukan«, smo rekli.«
»Zanimivo,« sem pripomnila in poslušala naprej.
»Čeprav je bil naš kozolec najbolj enostaven, skromen, je bil kljub temu najvišji v mirenski dolini. Za dve lati višji kot drugi. Imel je pet oken, pokrit je bil s slamo. Prelep, da bi lahko zgorel.«
»Zgorel? Zakaj zgorel?« sem začudeno vprašala.
»Začel sem z vojno, pa se moram vrniti k prekleti vojni vihri.«
– Saj to ni res! Kaj se ljudje ne znajo pogovarjati kaj bolj veselega? je čivknil rjavi ptiček.
»Rekel sem že, da ni hujšega kot gledati kako ti gori dom, kako sovražnik strelja tvoje domače, sosede in prijatelje.«
– Kaj nisem rekel: če bi to videli naši otroci, se nikoli več ne bi igrali vojne! je kričal vrabček.
»Čeprav nisem doživela vojnih grozot, vam popolnoma verjamem. Jaz venomer ponavljam, da bi se morali med seboj bolj spoštovati in se imeti radi, saj se strinjam z izrečenimi besedami in skritimi strahovi.«
»Hotel sem povedati, da je takrat, ko je sovražnik odpeljal in zaprl vse moške iz vasi in nato požgal vas, zagorela tudi sosedova »štala« ob kateri je stal naš kozolec. Ko so ognjeni zublji že segali po njem, so ga ženske iz vasi začele gasiti z vodo in uspelo jim je. »Štala« je, žal, pogorela do tal, kozolec pa je bil rešen. Po vojni polni grozot, strahu in trpljenja smo si zgradili nov dom, kozolec pa je ata prestavil na travnik za domačijo. Tam je služil svojemu namenu in bil naš vse dotlej, dokler se ni preselil na njemu najbolj primerno mesto. V deželo kozolcev,« je zgodbo končal gospod Jože.