Mi smo trli lan

Mi smo trli lan…
– Čivi! Kaj poješ? Nič te ne razumem.
– Saj jaz tudi ne. Ponovil sem besede, ki jih je govorila žena v vasi, ko je kazala leseni deski na kozolcu. Pridi z menoj, bova slišala kaj tako vneto pripoveduje sogovornici.
Odletela sta do bližnjega skednja in na pročelju zagledala viseti dve deski, dvoje preprostih orodij.
»Glejte, to je trlica,« je rekla prijazna žena.
»Slišala sem zanjo, a o njej in o lanu vem zelo malo,« sem odgovorila.
Potem sva, Poldka in jaz, sedli na klopco pred hišo in med nama je stekel pogovor.
»Sem vam že povedala, da je bilo, včasih in tudi danes, tod okoli mnogo njiv posejanih z lanom? Tudi pri Hribski Justi, kakor se je reklo po domače,« mi je razložila in priznala sem, da sta me dolenjska ravnica in pogled na zelena, lepo obdelana polja zares prevzela.
»Ko so v jeseni pospravili krompir, so preorali njivo in posejali lan.«
»Lan? Kakšen je lan?«
– Lan je zaspan, je zaspan, se je šalil rjavi ptiček.
»Do poletja je zacvetel in s svojimi modrimi cvetovi obarval dolino ter pobožal oko in dušo vsakogar, ki je prišel mimo. Zrasel je do šestdeset ali sedemdeset centimetrov in ko je dozorel, so ga morali populiti.«
»Populiti?« mi ni šlo v glavo.
»Ja, lan se mora populiti in s koreninami vred zvezati v snope.«
– Hja, pa so res trli lan …
– Nikar se ne vmešavaj! Raje poslušaj, je Buci nagovoril Čivija.
»Snope so nato zložili na late kozolca. Kajne?« sem rekla.
»Tako je. Ko je bil lan suh, so snope polagali na stolice in ga s tolkačem, ki so mu rekli »pravec« stolkli seme.«
– Škoda, ker me takrat še ni bilo. To seme je bilo gotovo dobro, je zastokal vrabček.
»So seme sami pojedli?« sem vprašala.
»Ne, takrat ljudje nismo jedli lanenih semen. Pojedli so ga prašički in živina, za zdravilo. Včasih pa so ga skuhali z drugo hrano in malo pocrkljali svoje pujse.«
»Čudno. Danes sta laneno seme in olje zelo zdravo in cenjeno za nas ljudi,« sem pripomnila in poslušala naprej.
»Ko so stolkli seme iz bilk, so razvezali snope in ga razgrnili po travniku.«
-Kaj ne boš povedal, da je moral biti travnik vsaj malo nagnjen in to proti jugu? je čivknil Čivi.
»Tam je ležal kakšne tri tedne, podnevi in ponoči. Rosa ga je vlažila, sonce sušilo. Ko je bil dovolj omladen in primerno osušen, so ga pobrali, naredili debele snope in ga znosili v krušno peč. Ponekod, v nekaterih vaseh so imeli skupno, vaško sušilnico. Ko je bil lan popolnoma suh, je šla naša mama po trlico. Oče ali spreten moški jo je zataknil v prvo zarezo na kozolcu.«
– Si slišal, kako koristni so bili včasih kozolci? je Buci rekel Čiviju.
»Je bila zareza narejena nalašč za trlico?« me je zanimalo.
»Mislim, da ja. Povedala sem že, da so včasih sejali veliko lana in vsega so dokončno obdelali doma. Žene so trle stebla, bilke, toliko časa, da so ostala samo mehka vlakna. Iz njih so v dolgih zimskih večerih, v topli izbi ob krušni peči predle nitke,
– Ja povej no, da so imele kolovrat za lan. In zapoj! Tisto: le predi, dekle predi in dolgo nit naredi, se je oglasil Buci.
…. da so iz njih delale platno za rjuhe. Debelejše niti pa so dobili vrvarji, ki so jim včasih rekli »štrikarji« …«
»In iz njih so delali vrvi, ki ste jim včasih, marsikje pa še danes, rekli »štriki««, sem njeno pripovedovanje zaključila jaz, vidno zadovoljna, da sem slišala zgodbo izpod kozolca Hribske kmetije.