Odgriznil uhelj, izgubil uhan

»Veste, naš Lapov toplar ima najbrž najbolj zanimivo zgodbo od vseh,« se je nasmehnil gospod Branko, ko mi je ob snidenju stisnil roko.
Začel je pripovedovati in segel v daljno leto 1912.
– To je pa natanko pred sto leti! je čivknil Čivi in tudi sam prisluhnil na bližnji strehi.
– O, ne!Kaj ne znaš šteti? To je sto in eno leto, ga je popravil Buci.
»Tiste pozne pomladi so tesarji in »cimermani« pridno delali. Z delom so začeli že ob štirih, petih zjutraj, končali so ob devetih, desetih zvečer.«
»To je bil pa dolg dan,« sem pripomnila.
– Dolg, dolg, je kimal vrabček.
»Dolg in naporen, čeprav je bilo vmes veliko smeha in prisrčnih šal. Naš kozolec so postavljali mesec in pol.«
»Mi lahko poveste koliko mož je delalo, postavljalo vaš kozolec?«
»Skupini tesarjev- »cimermanov« so rekli »partija«, ki je pri nas štela pet močnih, postavnih fantov. Pri postavljanju, zaključnih delih pa jih je bilo okrog trideset, ker so si »partije« pomagale med seboj in si posojale može.«
»O, joj, potem je imela tudi gospodinja zadosti dela.«
»Zadosti, ja. Si lahko predstavljate koliko poje trideset mladih fantov?«
– Jaz vem! Več kot jata, nas vrabcev, je nagajivo pripomnil rjavi ptiček.
»Težko, ampak si poizkušam. Zanima me, kako je bilo takrat, ko je bilo delo končano? So bili še bolj postreženi? Je bila miza še bolj obložena?«
»Ko je naš kozolec stal v vsej svoji lepoti, je bil nepozabni »likof« in takrat se je zares jedlo in pilo, da je bilo veselje.«
»Se je ob takšnih priložnostih tudi kaj zapelo in zaplesalo?«
»O, ja, se je. Pelo in plesalo. Ampak takrat je pri marsikomu že »pel vinček«.
»Kako to mislite?« sem postavila čisto otroško vprašanje.
Zasmejal se je in odgovoril:
»Marsikdo je takrat preveč popil in marsikdo je bil precej neroden.«
-To pa rad verjamem, je spet kimal Čivi.
Pogledala sem ga izpod čela in resno rekla:
»Ste mi hoteli povedati, da so se navkljub prijateljstvu kregali in tepli? O takšnih pijanih druženjih sem brala in gledala v filmih.«
»Pa menda niste mislili, da so tiste zgodbe v knjigah in filmih izmišljene?«
Brez besed sem ga opazovala kako se je z roko pogladil po neobriti bradi in spregovoril:
»Ta naša zgodba ni izmišljena. Povedal mi jo je oče, ki se je tistega davnega leta 1912 komaj rodil. Slišal jo je od očeta, mojega deda Franca, ki je pri devetnajstih letih odšel v Ameriko. Tam je zaslužil toliko, da si je doma postavil bogato kmetijo, s kozolcem vred. Vse, z zgodbami vred je zapustil nam in na tak način gredo dediščina in zgodbe, iz roda v rod.«
Še vedno sem ga tiho opazovala in razmišljala: jo napišem, ali ne? Zgodbo namreč. O tem kako so ga pili in pijančevali, nočem pisati.
»Kaj naj res pišem o tem kako slab vzgled smo našim mladim?« sem končno spregovorila.
– Kaj misliš, da so vaši otroci padli s hruške? Da vas ne vidijo kako norite po cestah, kako pijani sedate za volan in sploh ne upoštevate prometnih pravil? Kaj misliš, da jih ne boli srček, ko vedo, da imate za prijatelje in gostilno dovolj časa, zanje in za igro z njimi pa ne? je očitajoče čivkal in se na ves glas drl Čivi.
Gospod Branko je pripovedoval, jaz sem pisala:
»Takole je bilo: fantje so se ga napili in dva sta si skočila v lase. Najprej sta se skregala, potem sta skočila pokonci in se pomerila s pestmi. Velik, čokat Tonče je bil v premoči in ko bi manjši in šibkejši moral priznati premoč, je bliskoma skočil vanj in mu odgriznil uhelj. Tonče je zatulil od bolečine, mali je odskočil, Branka pa je zacvilila: ježešna, kri! Takrat so ju obstopili in videli, da mu je res odgriznil uhelj in odtrgal uhan.«
»Kaj? So fantje že v tistih časih nosili uhane?« sem bila presenečena.
»Niso. Moj ded je z uhanom poznal samo tega Tonča. Bil je posebnež, a je bil velik in močan kot Martin Krpan. Ravno pravšnji za delo tesarja.«
»Se ga je vedno tako grdo napil?«
»Tega ne vem, vem le to, da so njegov, cigansko velik, uhan iskali več dni in več mesecev.«
»Ga niso našli?«
»Niso! Oni ne. Našel ga je moj ata, ko je imel sedemdeset let. Oral je njivo, ko se mu je nenadoma nekaj posvetilo izpod črne zemlje. Sklonil se je in ga pobral. Aha, to je tisti uhan, ki so ga izgubili na »likofu«, mi je rekel in povedal to zgodbo. Danes sem jo jaz vam in če jo boste zapisali, bo ostala zapisana za vse čase.«
»Ja, to je res zgodba za vse čase in vse rodove. O resnici, da so bili že naši predniki delavni in resni, trezni in nori ter brezglavi, če jim je v glavo stopil alkohol,« sem pokimala, se mu zahvalila za pripovedovanje in pomahala vrabčku. Še on mi je zapel v slovo in mislim, da nam je hotel reči:
-Saj sem vedel, da je vinček pijača za odrasle, pametne glave. Je že prav, da si napisala to zgodbo zanje, da ga ne bodo pili takoj, ko prerastejo otroške hlačice. Naj nikar ne mislijo, da so veliki, če imajo v rokah cigareto in se opijajo kar tako. Brez zveze, vse je brez zveze! Jaz pa mislim, da so ti mladi ljudje tako plemeniti v srcu, da so sposobni jezo in nasilnost spremeniti v ljubezen, je začivkal mali ptiček in odletel svetlejšim zgodbam naproti.