Trmasta mula

»Ste vedeli, da je Lukatov kozolec najstarejši v Deželi kozolcev?« me je vprašal dobro voljni Tone.
»Mhm. Vem, da šteje že 218 let,« sem pokimala.
»Veste tudi, da se je ves čas imenoval Lukatov kozolec? Njegov lastnik je bil Luka, ki se je iz Vodic pri Ljubljani priženil k nam, na Trstenik. Domačiji se je od takrat reklo Pr/ Lukat in čeprav je kozolec že stal, se ga je, prav tako, prijelo ime Lukatov. Po njegovi smrti je postal lastnik moj ded Jože, potem oče Andrej, nato mama Lojzka. Po mami sem ga podedoval jaz, za mano pa sin Tomaž. Ponosen sem, da je bil vsa ta dolga leta last naših prednikov, naše družine.«
»Glede na častitljiva leta gotovo skriva mnogo zgodb. Če bi znal spregovoriti, bi jaz lahko napisala debelo knjigo, kajne,« sem prijazno ogovorila ponosnega moža pred menoj.
Pogledal me je in vprašal, če mi lahko pove zgodbo o mulah.
»Mulah?«
»O mulah, ja. Tistih, ki so skromne, potrpežljive, vztrajne, zveste in pametne.«
– Pa trmaste! Si pozabil?« je čivknil Čivi na lati skednja.
– Pozabil je, pozabil, saj še tega ne ve, da brcajo in grizejo za vsako figo, je dodal še Buci.
»Slišala sem, da so mule muhaste,« sem mu segla v besedo.
»Muhaste in gizdave, bi rekel partizan, ki jo je vlekel, porival, rotil in celo s palico dopovedoval, da ne dela prav. A nič ni pomagalo, vse je bilo zaman.«
»Mislim, da ste vse skupaj malo prehiteli. Ne bi raje začeli pripovedovati kar od začetka,« sem prosila kot kakšen radovedni otrok.
– Tudi jaz sem mislil, da se zgodbe začnejo od začetka, se je našopiril Čivi.
»Prav, pa pojdiva lepo po vrsti,« je pokimal Tone in začel pripovedovati zgodbo izpod Lukatovega kozolca. »Med vojno so se partizani mnogokrat zatekli v vas, se skrili v kakšno hišo ali kozolec. Nekega jesenskega dne, so do našega kozolca prišli s sedmimi mulami in pod njim ostali skoraj tri tedne. Ker je bil za kozolcem gozd, so se počutili varno, le hrane za mule jim je primanjkovalo. Dolgonoga mula z dlako kakor žamet, je začela gristi lato in vztrajno žvečiti les, vse dokler ji nismo prinesli vsaj malo sena.«
-Aha, zato ste morali po vojni zamenjati nekaj lat, se je oglasil rjavi ptiček.
»So bili partizani zares varni? Kaj če bi jih kljub vsemu presenetili Nemci?« sem ga vprašala ker nisem mogla verjeti toliki brezskrbnosti.
»Potem bi bežali, tako, kot so nekega jutra zares zbežali. Nekaj Nemcev je opazilo stražo in začeli so streljati. Pokalo je od vseh koncev in krajev, partizani pa so pograbili mule in zbežali v gozd. Ostala je samo dolgonoga, trmasta mula, ki ni hotela z njimi. Kot sem že prej povedal, jo je mlad partizan hotel odvleči zlepa ali zgrda, a je v zadnjem hipu komaj rešil samega sebe.«
»So mulo dobili Nemci?«
»So. Do nje sta pritekla dva, ki se nista zanimala za partizane. Na vsak način sta hotela odvleči mulo. Mula pa vsa mulasta in muhasta, kakor da je pobesnela. Glasno je zarigala, pokazala zobe, potem pa je prvega z gobcem tako šavsnila po obrazu, da se mu je vlila kri, drugega pa je brcnila tako močno, da se je skotalil po bregu. Nato se je obrnila in jo urno kot strela, ucvrla za svojimi.«
– Zdaj jo bom ucvrl tudi jaz, je začivkal Čivi in odletel.
Gospod Tone je za trenutek utihnil, potem je zgodbo o mulah končal takole:
»Nemca sta osramočena in ponižana vstala in jo z drugimi vred odkurila odkoder sta prišla. Vse do danes je vsem nam nerazumljivo, da se nista maščevala ne nad našo družino, ne nad kozolcem, ki je navkljub tolikim bitkam skozi vso vojno, ostal cel in skoraj nepoškodovan.«
Jaz nisem rekla nič, samo odkimala sem in se tiho poslovila od še vedno čilega moža.