Dežela kozolcev

Jurgličev toplar iz Prelesja

Jurgličev toplar iz Prelesja

Jurgličev toplar iz Prelesja

Jurgličev toplar je kulturni spomenik lokalnega pomena od leta 2003. Toplar ima tri pare oken z gankom in dvokapno streho na čop. Izdelal ga je mojster Jože Kafol, in sicer leta 1924, lastnik kozolca pa je bil nekdanji gostilničar Franc Jurglič. Ima bogato pročelje in napis izdelovalca in lastnika kozolca na prednji legi pod gankom. Nosilni hrastovi stebri stojijo na kamnitih podstavkih. Podporne ročice so dekorativno izdelane. Prvotna lokacija kozolca je bila ob cesti Prelesje–Šentrupert. Na tej lokaciji je pred letom 1924 že stal kozolec, ki pa je pogorel. Jurgliči so bili tudi gostilničarji in srednje veliki kmetje. Kozolec je bil prekrit z opečnato kritino kikindo, na koncu pa z betonsko kritino. Večjih popravil na kozolcu ni bilo, razen prekrivanja in popravila čopov. Domačiji se je reklo tudi pri Šimeščevih in je bila velika 10 ha (polovica je bila obdelovalna površina, polovica gozd). Pred hišo je bil vodnjak, v katerem je gostilničar tudi hladil pijačo. Kozolec so uporabljali skozi celo leto, dokler niso zamenjali načina kmetovanja. »Zelo se spomnim, ko smo delali in smo žito, mlatilnico smo imeli sami na podu in smo tam mlatili, žito smo imeli nad kletjo, kjer smo imeli kaščo in zaboje in električni mlin, ki ga je naredu star oče. Žito so mleli samo zase.« Večinoma so imeli pšenico in ječmen, nekajkrat so posejali še ajdo, vendar ker je tu slabo rodila zaradi megle, so to žito opustili. Pravijo pa, da ajda prečisti zemljo in da jo marsikdo poseje ravno zaradi čiščenja zemlje.

Dogajanja pod kozolcem ni bilo veliko, saj so imeli zraven klet, pred katero so imeli večkrat različna praznovanja in srečanja.

Kozolec je bil zanje statusni simbol; naša sogovornica o tem pove: »Pa lep je bil pa velik.«

Okoli domačije so imeli veliko sadnih dreves, tako da so delali jabolčnik, ki so ga pili ob delu, ponj pa so hodili tudi delavci iz ceglarne.

Kozolec je širok 8,4 m, dolg 15,3 m in visok 7 metrov.

Jurglič’s toplar from Prelesje

Jurglič’s toplar (double hayrack) was declared a cultural monument of local importance in 2003. The toplar boasts three pairs of windows , a “gank”, or balcony, and a gable roof. It was built by master carpenter Kafol Jože in 1924 for an ex-innkeeper, Franc Jurglič. It has a rich façade with the inscription of the maker and the owner on the front beam bellow the “gank”. The oak pillars stand on stone platforms and the wooden cross-arms are decorated. Originally, the kozolec was placed on the right side of the Prelesje¬–Šentrupert road by the barn and the cellar with the granary, while the stable and living quarters that were also part of the Jurglič homestead stood on the other side of the road. There was previously a different kozolec at this location before 1924 when it burnt down. The Jurglič family were also innkeepers and had a medium sized farm. The kozolec was roofed with clay tiling, “kikinda”, and later with concrete roofing. There have been no major repair works done on it, aside from the roofing and repairing the hips on the roof. The homestead was also known as “at the Šimešči” and it measured 10 hectares (half arable land, half forest). In front of the house is a well that the innkeeper used for cooling beverages in. The kozolec was used year round until the farming regime was changed. “I remember when we used to prepare grain and we had our own thresher in the barn where we threshed. We kept the grain above the cellar where there was the granary and crates and an electric mill made by Granddad. We only ground the grain for ourselves.” The most common grains sown were wheat and barley, with occasional crops of buckwheat, which didn’t do well in the foggy area and was quickly abandoned. It is said, however, that buckwheat cleans the soil and it was often sown for that very reason.

There was much happening under the kozolec, as there was the cellar nearby with many celebrations taking place there.

Jurglič’s toplar was also a status symbol – as out interviewee put it: “It was beautiful and big”.

There were many fruit trees around the homestead. The home-made cider kept the farmers refreshed and was also popular with the local brickworks workers.

The kozolec is 8.4 m wide, 15.3 m wide, and 7 m tall.

Der Jurglič-Toplar aus Prelesje

Der Jurglič-Toplar ist seit 2003 ein Kulturdenkmal von lokaler Bedeutung. Der Toplar hat drei Paar Fenster mit einem Gang und einem Walmdach. Er wurde vom Meister Jože Kafol gebaut, und zwar 1924, Besitzer des Kozolec war der ehemalige Wirt Franc Jurglič. Er hat eine reich geschmückte Fassade und trägt die Aufschrift des Erbauers und des Besitzers des Kozolec auf dem ersten Balken unterhalb des Ganges. Die Tragpfeiler aus Eichenholz stehen auf Steinpodesten. Die Stützschäfte sind dekorativ gestaltet. Der erste Standort des Kozolec war an der Straße Prelesje–Šentrupert. Auf der rechten Seite befanden sich die Tenne und der Keller mit Getreidespeicher, auf der gegenüberliegenden Seite ein Wohngebäude und ein Stall, der zum Jurglič-Hof gehörte. An diesem Standort stand bereits vor 1924 ein Kozolec, der jedoch abbrannte. Die Jurgličs waren auch Gastwirte und mittelgroße Bauern. Der Kozolec war mit Kikinda-Ziegeln gedeckt, zum Schluss mit einem Betondach. Es gab keine größeren Reparaturen am Kozolec, außer an der Dachbedeckung und am Walm. Der Hof wurde auch „Pri Šimeščevih“ (Bei den Šimšecs) genannt und war 10 ha groß (die Hälfte davon Anbaufläche, die Hälfte Wald). Vor dem Haus steht ein Brunnen, in dem der Wirt auch die Getränke kühlte. Der Kozolec wurde das ganze Jahr hindurch genutzt, bis sich die Art der Bewirtschaftung des Hofes änderte. „Ich erinnere mich sehr gut daran, wie wir gearbeitet haben und das Getreide, die Dreschmaschine hatten wir selbst an der Tenne und droschen dort, das Getreide hatten wir oberhalb des Kellers, wo wir einen Getreidespeicher und Kisten und eine elektrische Mühle hatten, die der Großvater gebaut hatte. Wir droschen das Getreide für uns selbst.“ Häufig hatten sie Weizen und Gerste, einige Male wurde auch noch Buchweizen angepflanzt, aber dieser gedieh nur schlecht, wegen des Nebels gaben sie dieses Getreide auf. Es heißt jedoch, dass Buchweizen die Erde reinigt und dass mancher ihn gerade deswegen anbaut.

Unter dem Kozolec fand nicht viel statt, da nebenan ein Keller war, vor dem häufig verschiedene Feiern und Zusammenkünfte veranstaltet wurden.

Der Kozolec war für sie ein Statussymbol, eine Gesprächspartnerin sagte zu diesem Thema, „und er ist schön und groß“.

Um den Hof herum hatten sie viele Obstbäume, um Apfelwein herzustellen, den sie bei der Arbeit tranken und für den auch die Arbeiter aus der Ziegelei herüberkamen.

Der Kozolec ist 8,4 m breit, 15,30 m lang und 7 m hoch.

Il toplar «degli Jurglič» di Prelesje

Il toplar «degli Jurglič» è monumento ufficiale del patrimonio culturale locale dal 2003. Il toplar ha tre settori accoppiati, un ballatoio e un tetto a padiglione con due spioventi. Lo realizzò il mastro Jože Kafol nel 1924, ma il suo proprietario, in quel periodo, era l’oste Franc Jurglič. Presenta una ricca facciata e un’iscrizione del costruttore e del proprietario sulla trave portante anteriore sotto il ballatoio. Le colonne portanti in legno di quercia poggiano su basamenti di pietra. Le traverse di sostegno sono ornate. Il kozolec era ubicato originariamente lungo la strada Prelesje – Šentrupert, sul lato destro del fienile e dello scantinato con il granaio; sul lato opposto c’era l’edificio abitativo e la stalla, che faceva parte della fattoria degli Jurglič. Nello stesso luogo, già prima del 1924, esisteva già un kozolec, che però andò bruciato. Gli Jurglič sono stati anche osti e contadini medi. Il kozolec è stato coperto con un rivestimento di tegole di tipo «kikinda» ed infine con un manto di cemento. Maggiori riparazioni del kozolec non ci sono state, eccettuato il restauro e la riparazione del padiglione del tetto. L’area della fattoria, chiamata anche «pr’ Šimeščevih», era di 10 ha (metà delle quali di terra coltivabile e metà tenute a bosco). Davanti la casa c’è un pozzo, in cui l’oste metteva in fresco le bevande. I kozolec venivano usati durante tutto l’anno, finché non sono cambiate le modalità del lavoro agricolo. «Mi ricordo bene quando lavoravamo il grano: avevamo soltanto la trebbiatrice nel fienile e lí dunque trebbiavamo; in cantina tenevamo il grano e anche il granaio, la cassa e il mulino elettrico, che aveva fatto il nonno. Il grano si macinava solo per uso familiare». Abitualmente i contadini avevano frumento e orzo, piú volte seminavano anche il grano saraceno, ma poiché qui cresceva male a causa della nebbia, abbandonarono questo tipo di grano. Tuttavia si diceva che il grano saraceno purificasse la terra e che dunque piú di uno lo seminasse solamente per questo motivo.

Gli avvenimenti, sotto il kozolec, non erano tanti come presso la cantine, dinanzi alle quali si tenevano diversi festeggiamenti e incontri.

Il kozolec per la nostra interlocutrice rappresentava uno status symbol, che lei definiva cosí: «era sia bello che grande».

Nel terreno intorno alla fattoria erano presenti molti alberi da frutto, per la produzione del sidro di mele che veniva bevuto durante il lavoro e consumato anche dagli operai del mattonificio.

Il kozolec è largo 8,4 m, lungo 15,30 m e alto 7 m.


Črviček triček

Pri Jurgličevih so živeli delavni in složni ljudje. V vsako delo so vključili tudi otroke, saj sta jim bila starša in stara starša svetal vzgled.
Oče je podedoval precej veliko kmetijo in jo z marljivim delom ohranjal vzorno urejeno. Poslopja, polja in sadovnjak. V veliko pomoč so mu bili tudi otroci. Čeprav še majhni, so bili uporabni za marsikatero delo. Posebno v sadovnjaku, ko so v jeseni dozorela jabolka. Kar precej jablan je imelo častitljivo starost, a so kljub starosti obrodila obilen sad.
Ko je botra jesen s svojim čopičem barvito obarvala listje, so v soncu zažarela zlata jabolka. Takrat je skrb in delo z otroki prevzel ded, ki se je nadvse rad šalil:
»Ti, Evica, si carica! Poberi in oberi carjeviče.«
– Jaz sem mislil, da je car-carevič vladar. Zdaj slišim, da je to ena »stara sorta« jablane, je presenečeno začivkal Čivi.
»Ti, Tinček-kosmatinček si en mali bedaček, zato boš poskrbel za kosmaček.«
– Tako se že ne reče! Bedaček! Se strinjaš, Buci?
– Ja, ja, se strinjam. Dovoljeno je samo v rimi. Rima, da štima, je v šali odvrnil še on.
»Mali Janček je naš ciganček, zato bo poskrbel za cigančke.«
– No, zdaj mi pa res ni več jasno. Kaj niso cigani tisti svobodni ljudje za našo vasjo? je razmišljal Čivi.
– Tudi jaz poznam cigane kot ljudi s temnejšo poltjo, povsem svojo glasbo in kulturo, je pritrdil Buci.
»Se strinjate, da naša Nežika poje tako lepo, kot škrjanček v gaju? Prevzemi sorto mošancelj, saj se mi zdiš kot pravi škrjancelj,« se je spet šalil ded, potem pa resno rekel: »Za voščenko, krivopecelj, čebularje, zlato parameno, bobovec, navadno reneto bova poskrbela midva z Matičkom. Matiček je pravi tiček. Pleza in skače, pa tako uren je, da si ne bi mogel želeti boljšega.«
Otroci so plosknili, poskakovali od sreče, vzeli vsak svoj jerbas ali košaro in šli na delo. Ko so pobrali in obrali vsa jabolka, so košare in jerbase znosili pod kozolec.
»Tu jih bomo pustili do prvih mrzlih dni, potem vas bom spet povabil, da boste pomagali pri prebiranju,« je rekel ded.
Eva ga je začudeno pogledala:
»Kaj bomo prebirali?«
»Jabolka. Izbrali in shranili bomo samo lepa in zdrava, ostala bomo zmleli v kašo in iz njih iztisnili sok.«
– O, to pa ni res! Slabša jabolka bodo narezali na krhlje in jih posušili v posebni sadni sušilnici. Posušeni krhlji so odlična malica za ljudi in nas vrabce, je čivkal Čivi, Buci pa je dodal:
– V mrzli zimi bodo iz krhljev skuhali še odličen čaj. Verjameš, da bi se tudi jaz rad odžejal z njim?
»Nam poveš, kam jih bomo shranili, da bodo preživela mrzlo zimo?« je vprašal Tinček.
»Se ve, da na kozolec. V seno. Otavo. Tam bodo na toplem in varnem počakala prav do pomladi.«
Ponoči, ko se je vse umirilo in utihnilo, se je v pisanem krivopeclju nekaj premaknilo in zavrtalo. Znotraj jabolka se je dogajalo nekaj skrivnostnega in zjutraj, ko je vstalo sonce ter s prvimi žarki osvetlilo kozolec, pregrizlo lupino. Čivi in Buci, ki sta prespala v bližini košare, sta se spogledala:
– Ej, to je vrtač-črvač, je čivknil Buci.
– Saj res, to je črviček Triček! je pritrdil Čivi.
– Ravno prav, saj potrebujeva pošten in obilen zajtrk, je kimal Buci, Čivi pa ga je ogovoril:
– O, kako lep si. A nisi edini, veš. Če želiš videti kako lep sem jaz, moraš malo bolj pokukati na plano.
Črviček Triček mu je verjel. Stegnil se je iz jabolka, Čivi pa ga je pograbil in z njim odletel na drevo. Buci je bil užaljen. Hotel je, da bi si delila tolstega črvička, Čivi pa je le odkimal z glavico in se sam lotil slastne pojedine. Črviček je cvili in kričal, jokal in stokal, potem se je domislil:
– Le kdaj si se tako umazal, da se ne vidi več tvoje lepe sive barve?
– Lažeš! je vzkliknil Čivi,
ne da bi se zavedal, da ga je hudo polomil. Odprl je kljunček, črviček Triček pa je padel v travo in se skril pred požrešnima vrabcema.