Črviček triček

Pri Jurgličevih so živeli delavni in složni ljudje. V vsako delo so vključili tudi otroke, saj sta jim bila starša in stara starša svetal vzgled.
Oče je podedoval precej veliko kmetijo in jo z marljivim delom ohranjal vzorno urejeno. Poslopja, polja in sadovnjak. V veliko pomoč so mu bili tudi otroci. Čeprav še majhni, so bili uporabni za marsikatero delo. Posebno v sadovnjaku, ko so v jeseni dozorela jabolka. Kar precej jablan je imelo častitljivo starost, a so kljub starosti obrodila obilen sad.
Ko je botra jesen s svojim čopičem barvito obarvala listje, so v soncu zažarela zlata jabolka. Takrat je skrb in delo z otroki prevzel ded, ki se je nadvse rad šalil:
»Ti, Evica, si carica! Poberi in oberi carjeviče.«
– Jaz sem mislil, da je car-carevič vladar. Zdaj slišim, da je to ena »stara sorta« jablane, je presenečeno začivkal Čivi.
»Ti, Tinček-kosmatinček si en mali bedaček, zato boš poskrbel za kosmaček.«
– Tako se že ne reče! Bedaček! Se strinjaš, Buci?
– Ja, ja, se strinjam. Dovoljeno je samo v rimi. Rima, da štima, je v šali odvrnil še on.
»Mali Janček je naš ciganček, zato bo poskrbel za cigančke.«
– No, zdaj mi pa res ni več jasno. Kaj niso cigani tisti svobodni ljudje za našo vasjo? je razmišljal Čivi.
– Tudi jaz poznam cigane kot ljudi s temnejšo poltjo, povsem svojo glasbo in kulturo, je pritrdil Buci.
»Se strinjate, da naša Nežika poje tako lepo, kot škrjanček v gaju? Prevzemi sorto mošancelj, saj se mi zdiš kot pravi škrjancelj,« se je spet šalil ded, potem pa resno rekel: »Za voščenko, krivopecelj, čebularje, zlato parameno, bobovec, navadno reneto bova poskrbela midva z Matičkom. Matiček je pravi tiček. Pleza in skače, pa tako uren je, da si ne bi mogel želeti boljšega.«
Otroci so plosknili, poskakovali od sreče, vzeli vsak svoj jerbas ali košaro in šli na delo. Ko so pobrali in obrali vsa jabolka, so košare in jerbase znosili pod kozolec.
»Tu jih bomo pustili do prvih mrzlih dni, potem vas bom spet povabil, da boste pomagali pri prebiranju,« je rekel ded.
Eva ga je začudeno pogledala:
»Kaj bomo prebirali?«
»Jabolka. Izbrali in shranili bomo samo lepa in zdrava, ostala bomo zmleli v kašo in iz njih iztisnili sok.«
– O, to pa ni res! Slabša jabolka bodo narezali na krhlje in jih posušili v posebni sadni sušilnici. Posušeni krhlji so odlična malica za ljudi in nas vrabce, je čivkal Čivi, Buci pa je dodal:
– V mrzli zimi bodo iz krhljev skuhali še odličen čaj. Verjameš, da bi se tudi jaz rad odžejal z njim?
»Nam poveš, kam jih bomo shranili, da bodo preživela mrzlo zimo?« je vprašal Tinček.
»Se ve, da na kozolec. V seno. Otavo. Tam bodo na toplem in varnem počakala prav do pomladi.«
Ponoči, ko se je vse umirilo in utihnilo, se je v pisanem krivopeclju nekaj premaknilo in zavrtalo. Znotraj jabolka se je dogajalo nekaj skrivnostnega in zjutraj, ko je vstalo sonce ter s prvimi žarki osvetlilo kozolec, pregrizlo lupino. Čivi in Buci, ki sta prespala v bližini košare, sta se spogledala:
– Ej, to je vrtač-črvač, je čivknil Buci.
– Saj res, to je črviček Triček! je pritrdil Čivi.
– Ravno prav, saj potrebujeva pošten in obilen zajtrk, je kimal Buci, Čivi pa ga je ogovoril:
– O, kako lep si. A nisi edini, veš. Če želiš videti kako lep sem jaz, moraš malo bolj pokukati na plano.
Črviček Triček mu je verjel. Stegnil se je iz jabolka, Čivi pa ga je pograbil in z njim odletel na drevo. Buci je bil užaljen. Hotel je, da bi si delila tolstega črvička, Čivi pa je le odkimal z glavico in se sam lotil slastne pojedine. Črviček je cvili in kričal, jokal in stokal, potem se je domislil:
– Le kdaj si se tako umazal, da se ne vidi več tvoje lepe sive barve?
– Lažeš! je vzkliknil Čivi,
ne da bi se zavedal, da ga je hudo polomil. Odprl je kljunček, črviček Triček pa je padel v travo in se skril pred požrešnima vrabcema.