Otroške igre pod plaščem kozolca

»Veste, naš, Pluskarjev kozolec ni bil nič posebnega. Enojni, dolg, a postavljen tako, da je nanj ves dan sijalo sonce. Služil nam je kot najboljša sušilna naprava,« je rekla gospa Pavla in kazala pot sonca in lego kozolca, ko je še bival na njihovi kmetiji.
»Imate nanj še kašne spomine?« sem vprašala.
»Nič takega, razen otroških iger.«
»Ste se otroci radi igrali pod kozolcem?« me je zanimalo.
– Jasno! Kaj ne veš, da se vsi otroci radi igrajo?
»Saj veste, da včasih ni bilo toliko igrač, kot jih imajo otroci danes. Morali smo se sami zabavati in uporabljati svojo domišljijo.«
Iz njenih oči je žarela posebna svetloba. Iskriva, nagajiva.
»Če bi lahko, bi bila športnica, a žal, nisem imela pogojev,« je rekla mama Pavla.
»Ampak lovili in skrivali, plezali in plazili smo se lahko,« je kimala starejša sestra.
– Jasno! Loviti se znamo še mi vrabci! je pripomnil Čivi.
»Se spomniš, kako smo se lovili okrog kozolca? Jaz se spomnim, kako si splezala po latah navzgor ter zlezla na nasprotno stran. Urna kot veverica te ni bilo mogoče ujeti.«
Med njima je stekel pogovor, jaz sem samo napela ušesa in poslušala.
»Še veš, kako zabavno je bilo splezati po latah na »dile« pod plaščem in skakati na voz poln »mrve«?«
»Vem, vem, čeprav je bilo to samo takrat, kadar ga nismo takoj pospravili na skedenj.«
»Se spomniš, kako imenitno gugalnico smo si naredili?«
Sestra Malči je pokimala, meni pa je razložila:
»Vzeli, no poiskali smo si primerno dolgo in debelo desko ter jo položili na lato. Potem je nanjo sedel vsak z ene strani in gugalnica je bila nared.«
– Včasih sta skupaj sedela tudi dva. In včasih je kdo iz nagajivosti skočil z deske, drugi pa je padel po tleh, se je norčeval vrabček.
»Tega pa res še nisem slišala, ne videla,« sem morala priznati in se nasmehniti.
-Jasno, da ne, saj v mestih nimate kozolcev. Imate parke in prave gugalnice, a tu na deželi je mnogo bolj zabavno, če si otroci sami naredijo igralo. Bolj naravno, izvirno je, je čivkal Čivi, ki je priletel na magnolijo nad leseno klopjo.
»Kaj vaš ata ni ničesar hranil, čuval pod plaščem kozolca?« sem spraševala, ker sta se tako živo spominjali iger pod njim.
»O, je. Tam smo imeli spravljena voza: samčka in koleselj.«
»Samček? Kakšen voz je to?« sem ponovno morala priznati svojo nevednost.
»To je majhen, z »lojtrco« ograjen voz, s katerim smo se vozili na tiste travnike, ki so bili daleč od doma.«
– Jaz bil sedel nanj, ko bi bil pod kozolcem mir, je začivkal vrabček.
»Koleselj pa je bil za tiste čase najbolj imeniten voz. Za dva konja,« so Pavli zažarele oči.
»Ste v samčka vpregli samo enega?« sem zmotila njeno pripovedovanje.
»Tako je. Samček je za enega konja, koleselj za dva, z dvema usnjenima in bogato okrašenima komatoma.«
»Komatoma? Kaj je komat?«
– Komat je nekaj, kar ti visi na vratu. Ampak, na srečo ne morejo narediti tako majhnega, da bi ga nataknili meni, se je norčeval Čivi.
»To je lesen in z usnjem ter kovinskimi okraski preoblečen del konjske vprege. Izdelovali so jih sedlarji ali jermenarji.«
-Zakaj ne poveš, da je bil v tej dolini najbolj znan »zatler«, kot so mu rekli, na Rakovniku pri Šentrupertu? se je spet oglasil Čivi.
»Kaj pa koleselj? Ga je imela vsaka hiša? Ko vas poslušam, imam občutek, da vaš ata ni bil reven kmet,« sem glasno razmišljala.
»Koleslju so ponekod rekli »fedrvagen« ali zapravljivček in je bil privilegij hiše. Z njim smo se vozili k maši, na »ohcet« ali pa po zdravnika, na Mirno.«
»Ja, res je bil lep naš koleselj. Spredaj je imel dva manjša, zadaj dva večja kolesa. Nižja klopca je bila spredaj, višja zadaj. Imeli sta naslon in čudovit razgled. Kadar nas je ata peljal k maši ali kam na obisk, sem se počutila kot najbolj fina gospodična,« se je nasmehnila starejša sestra Malči.
»Potem pa je prišla 2. svetovna vojna in vse se je spremenilo,« je rekla Pavla in nas kot iz pravljice pripeljala v kruto resničnost.
»Hvala vama, dragi sestri, da sem smela z vama deliti le lepe trenutke, na vesele in nagajive otroške igre,« sem jima rekla in se poslovila od njiju.